Včerajšnja osebna izkušnja me je pripeljala do razmišljanja o odnosih zaposlenih v prodajalni do svojih strank. Ko govorim o zaposlenih v prodajalni imam v mislih tako prodajalke kot čistilke in nenazadnje tudi varnostnike. Le-ti danes opazujejo vsak naš korak, njihova »možata« vloga pa jih velikokrat zanese.

Zaposleni imajo največ stikov s stalnimi kupci in potencialnimi, ki v njihovo prodajalno zaidejo le po naključju. Ohranjanje zvestega potrošnika ali pridobivanje novega zahteva veliko časa, dela in denarja pri načrtovanju strategije nastopa na tržišču. Največkrat pa se zaplete pri najosnovnejši stvari, ki se zdi samoumevna: »Pa saj naši zaposleni pa bodo ja prijazni.« Dejansko se pojavi težava v internem komuniciranju in prenašanju osnovnih vrednot, vizije in poslanstva podjetja zaposlenim ter njihovih osnovnih delovnih nalog. Podjetja bi morala svoje zaposlene spodbujati h grajenju dolgoročnega odnosa z odjemalcem ter jih usposobiti, nadzorovati, motivirati in ocenjevati.

Po našem (ne)uspešnem poročanju iz SOF-a in ažurnem komentiranju predavanj, ki se jih redno udeležujemo, je nastopil čas, da vzamemo nekoliko resneje v roke tudi naš blog. Ja, kot se za prave Propiarovke spodobi priznamo našo napako: »Zaradi kopičenja dela z našimi naročniki (čeprav to ni izgovor), smo zanemarile blog in pozabile na poročanje o naši družabno-strokovni ekskurziji v Portorož, kjer smo se pridno izobraževale o novih oglaševalskih trendih, dodatno krepile stike z našimi naročniki in se ne nazadnje tudi prijetno zabavale.«

Prvi spomladanski sončni žarki na letošnjem SOF-u

Kako izgleda Propiarovski teden ni moč opisati v kratkem zapisu na blogu. Dnevi letijo mimo nas in čeprav vlada v pisarni res pozitivna klima, se tu pa tam zgodi, da težko preusmerimo našo pozornost stran od naročnikov in se osredotočimo na bolj osebne pogovore in druženje. Propiarovke smo se zato odločile, da bodo postali petkovi popoldnevi samo naši, namenjeni sproščanju in druženju.

Sedaj mineva že drugi mesec odkar se v našem koledarčku vsak petek pojavlja okence »tresn esn«. Ta nas opominja, da je že skrajni čas, da zapustimo našo pisarno in pozdravimo naročnike, s katerimi se bomo naprej ukvarjale (če je le mogoče) v ponedeljek zjutraj. Navadno nam uspe odriniti proti Stožicam z zgolj 15 minutno zamudo, čeprav je dejstvo, da v zadnjem času postajamo glede točnosti vse bolj disciplinirane.

Vožnja na sestanke izven Ljubljane ima tudi svoje prednosti. Kratek oddih od pisarne in spoznavanje sodelavke. Tako se je zgodilo meni pred tremi meseci, ko sem na najini skupni poti v Celje ugotovila, da sva diplomirali na isti dan s triurno razliko.

Od najinega zagovora diplome je minilo že kar nekaj mesecev, vmes sva pridno delali in nato je napočil dan, ko naju je fakulteta povabila na svečano podelitev diplomske listine. Načrt je bil narejen in čakali smo le dan D. Vse bi šlo najverjetneje po maslu, če se prav ta teden ne bi v trojanskem predoru pripetila nesreča. Starši, ki so se na pot odpravili iz Maribora so potrebovali kar tri ure do cilja. Pred mojim blokom jim je uspelo parkirati 20 minut pred podelitvijo. Zato je bila majhna živčna vojna, ki sem jo doživljala, povsem upravičena.