Tako se je zaključil en del pogovora z znancem, ki je ves čas trdil, da mehke prvine v poslovnem svetu nimajo tako zelo pomembne vloge kot »hard-core« poslovno znanje, sposobnost analiziranja trga, trendov, benchmarkig … Pogovor se je dodatno zapletel, ko je na moje vprašanje »Kaj pa zaposleni? Motivacija? Empatija?«, odgovoril, da temu res dajemo prevelik poudarek in da ni nič čudnega, da imajo podjetja težave, če se morajo pa menedžerji ukvarjati samo s komuniciranjem z zaposlenimi in podobnim, namesto, da bi 99% časa namenili biznisu.

Uwau imela sem občutek, da sem se vrnila v čas industrijske revolucije, ko delavci niso imeli nobenih pravic in so delali za golo preživetje. Samo še to je manjkalo, da mi odvzame volilno pravico.

Ok. Razumem, da imamo različne vrednote in da strokovnjaki različno vrednotijo elemente, ki so sestavni del posla. Mehke veščine vodenja so si z raziskavami in dognanji strokovnjakov že nekaj let vztrajno utirale pot med pomembnejše naloge vodilnih kadrov pri motiviranju. Roko na srce, dejstva, da morajo imeti voditelji socialne sposobnosti, so se zavedali že dolgo nazaj. Thorndike je že pred stotimi leti izpostavil, da lahko še tako dober inženir škodi tovarni v vlogi delovodje, če nima socialne inteligence. Zdaj pa so znanstveniki naredili še korak dlje.

Znanost o »gradnji« dobrega vodilnega kadra

Nove študije o delovanju možganov kažejo, da lahko vodilni izboljšajo nastop celotne ekipe, če razumejo biologijo empatije. V zadnjih petih letih so namreč raziskave na področju socialne nevroznanosti začele razkrivati zanimivo resnico o tem, kaj »naredi« dobrega voditelja.

Meni zelo zanimivo dognanje denimo je bilo ravno to, da voditelji z določenimi dejanji – predvsem, ko kažejo svojo sposobnost empatije in se »uglasijo« na frekvenco različnih počutij – dobesedno vplivajo tako na kemične procese v svojih možganih kot tudi na procese v možganih sodelavcev.

Z drugimi besedami je efektivno vodenje manj povezano s tem, da obvladaš situacije, in bolj s sposobnostjo, da se resnično zanimaš za sodelavce in da razviješ sposobnost, da na njih gledaš pozitivno, imaš pozitivna pričakovanja.

S socialno inteligenco lahko torej druge navdahnemo, da so bolj efektivni. Čeprav imam v zadnjem času občutek, da je v Sloveniji zelo malo takih vodij.

Je pa na mestu tudi vprašanje, kako postati »socialno pametnejši«? Nekdo to sposobnost ima, nekdo drug se je »pozabil« postaviti v vrsto, ko so to delili. Ampak nič ni ireverzibilno, tudi tu so naredili korak naprej, in sicer se lahko posameznik – če se tako odloči – podvrže treningu, ki mu pomaga pri razvoju. Seveda se mora zavedati, da je v to potrebno vložiti veliko energije.

***

Kar pa se tiče mojega sogovornika … nisva predolgo vztrajala pri tej debati. Najina stališča so bila predaleč in potrebovala bi preveč časa za kakšne poštene zaključke.