Včerajšnje jutro se je pričelo podobno kot se jih je že toliko prej – z zajtrkom, skodelico instant kave in časopisi. Kljub temu, da zjutraj najprej »diagonalno« preletim vsebino časopisov in se potem lotim poglobljenega branja posameznih člankov, ki me zanimajo, sem se danes kar nekaj časa zaustavila pri enem naslovu, ki sem ga našla v Financah: »Je Zagožen socialno in etično zavožen?«

Moja prva misel je bila »Še en senzacionalističen naslov.« Misel pa je izpuhtela, ko sem prišla do izjave:
»Stavkale so ženske, ki imajo veliko posojil za cunje«.

Tako je namreč Jože Zagožen, prvi nadzornik Gorenja, komentiral nedavne dogodke v družbi, ko so delavci organizirali protestni shod, ker so ugotovili, da so dobili nižje plače, kot jim pripadajo. Ne želim ugibati, kakšne so bile okoliščine, v katerih je g. Zagožen to rekel novinarju Financ, vendar si je tudi nemogoče predstavljati situacijo, ki »opravičuje« tako izjavo – brez empatije in očitno tudi brez premisleka.

Prevečkrat se zgodi, da vodstvo in drugi pomembni predstavniki podjetij – kar predsednik nadzornega sveta zagotovo je – podcenjujejo moč in učinek svojih besed. Predvsem managerji se morajo zavedati, da so človeški obraz, ki predstavlja podjetje, zato je komentiranje brez premisleka resnično nespametno dejanje. Še več: ena izmed temeljnih nalog vodilnih v podjetju je KOMUNIKACIJA in to dejstvo bodo morali kmalu sprejeti tudi slovenski managerji. Pa naj se je vsi tako zelo otepajo, se vlogi »glavnega komunikatorja« ne bodo mogli izogniti, saj je »politika nekomuniciranja« najboljša pot do težav. Take izjave v času krize niso ne pomirjujoče ne konstruktivne, temveč podpihujejo čustveno napetost, katere intenzivnost pa v takih razmerah želimo umiriti.

Ko se odprejo vrata pekla, je težko ohraniti trezno glavo in poleg reševanja težave razmišljati tudi o primernih besedah, tonu in govorici telesa. V tujini ni managerja, ki ne bi vadil tudi javnega nastopanja oziroma komuniciranja. Treningi komuniciranja vas pripravljajo ravno na take situacije, ko morate biti pripravljeni na trenutke, ki jih največkrat ne morete predvideti, ne časovno in ne vsebinsko. Povejte mi, kateri manager se še ni znašel v situaciji, ko je moral spregovoriti z zaposlenimi, novinarji, nadzorniki in drugimi pomembnimi deležniki? Prav vsak se znajde v tej koži. Zakaj se torej pripravljamo na vse možne situacije, študiramo vse mogoče trende, analiziramo trg in se trudimo izboljšati poslovne procese, na drugi strani pa popolnoma zanemarjamo komunikacijo, kjer moramo biti odlični na vsakem koraku? Ni razloga. Preprosto.

Vodje nikoli ne smejo podcenjevati človeških čustev, njihovo globino in moč, pa tudi ne učinka komunikacije. Bodimo iskreni: še tako apatičnega zaposlenega bi taka izjava spravila na noge. Kaj naj g. Zagožen naredi, da popravi »napako«? Lahko se posipa s pepelom ali pa skrije. Na žalost bo po stari slovenski managerski navadi izbral vrata številka 2.