Zadnje čase me spremlja smola. Spremlja me tudi sreča, pravzaprav je obojega več kot ponavadi, ampak sreča je dobrodošla. Tale smola pa me spravlja v slabo voljo: dvakrat v treh tednih so mi razbili avto (enkrat na parkirišču, enkrat na obvoznici), zamudila sem letalo (ok, tokrat sem bila kriva sama; check in sem že naredila, zadržal me je božični nakup v duty free coni), zamenjala sem že petega black berryja v dveh letih (ker niso delali ali pa so bili tako obrabljeni, ne zaradi nečimrnosti), dan pred odhodom so mi v vodo padle že vplačane smučarske počitnice… v nedeljo pa so mi ukradli denarnico.
Medtem ko sem se sklanjala po zelenjavo, sem nekje v kotičku očesa uzrla silhueto, ki se je na hitro nagnila čez moj nakupovalni voziček, v katerem sem imela tudi torbico, vendar sem slutnjo ignorirala, lepo sem nakupovala dalje. Šele na blagajni sem ugotovila, da denarnice nimam. Takoj sem se spomnila na dogodek, a sem ga še vedno odrivala stran: »Neeee, pozabila sem jo doma.« Uslužbenka na hitri blagajni mi je dovolila pustiti poln voziček tam, jaz pa sem skočila domov po pozabljeno denarnico. A-a, ni je bilo. Panika! Na poti nazaj sem po telefonu preklicevala vse bančne kartice, osebne in poslovne. Gotovine v denarnici nisem imela veliko, kartic pa kar nekaj. Ko sem prispela nazaj v Mercator (kamor sicer hodim zelo poredko zaradi nekaj preprostih razlogov:
a) ker delam za konkurenco (ki na žalost nima točno določenega izdelka, ki sem ga takrat želela),
b) ker so po mojih izkušnjah od vseh trgovcev najdražji in
c) ker je tam za moj okus vedno preveč ljudi),
sem se zglasila na Informacijah in povedala, kaj se je zgodilo ter prosila, naj pokličejo varnostnike in policijo. Storili so oboje. Varnostniki so bili hitri in prijazni, še preden je prispela policija, so že začeli pregledovati posnetke. Povedala sem jim dokaj točno, kje sem se nahajala, ko se je to zgodilo, tako da me je presenetilo, ko mi je varnostnik rekel, da se na kamerah nič ne vidi. Dopuščala sem možnost, da še niso pogledali vsega ali da sem se takrat res nahajala v mrtvem kotu, upam, da ne slednje. Tudi policija je bila hitra, prijazna in temeljita. Ne vem za ostale, ampak jaz imam praviloma vedno zelo dobre izkušnje s policijo. Nato sem si šla ogledat dotični kraj, kjer sem bila okradena – kamera direktno nad mano, odlično, upam, da bodo vseeno kaj videli, policistka naj bi že takoj naslednji dan šla po posnetke. Nisem imela več kaj storiti, vsi post festum ukrepi so bili izpeljani.
Na Informacijah sem prosila, če glede na to, da so me okradli, lahko na kakšen drugačen način poravnam račun za že izbrano blago, ki me je čakalo pri blagajni – preko spletne banke, osebne garancije, česarkoli. Ne. Povsem nefleksibilni. Edino toliko bi lahko naredili (oz. ne bi naredili, ker predlog od njih ni zahteval nobene akcije), da zadržijo voziček, da se vrnem po robo. Nič ni pomagalo pregovarjanje in trkanje na zdravo pamet, lačna in žejna ter nekoliko razjarjena sem si šla sposodit denar k prijateljici – bila je nedelja, moja dva sta bila na smučanju (na tistem dopustu, ki sem ga jaz morala odpovedati), vse banke so bile zaprte, pa tudi če bi bile odprte, nisem imela nobenega dokumenta, da bi lahko dokazala svojo istovetnost. Na Informacijah Mercatorja tega ali niso sprejeli ali dojeli ali pa se jim je povsem fučkalo, verjetno vse troje.
Že tretjič ta dan sem bila v Mercatorju, še vedno praznih rok. Šla sem do blagajne, kjer me je čakala roba, to pa so medtem lepo pospravili. Odločala sem se med tem, ali naj brcam in grizem in preklinjam in planem v jok, ali naj se odrečem okusnemu in zdravemu toplemu obroku za tisti dan ter pristanem na bureku, ali naj grem lepo še enkrat po voziček in zberem vso robo skupaj. Odločila sem se za slednje. In ko mi je končno uspelo, ko sem imela končno polne vrečke s plačano robo, sem se hotela usesti na kavo in v miru prebrati poglavje v knjigi, a sem ta dan porabila toliko časa za nakupovanje, da je bila kafetarija zaprta. Ura je bila minuto čez 15. uro. Lahko bi se potrudili, če bi hoteli, dali bi mi lahko vsaj kavo za s sabo, pa se je fučkalo tudi njim.
A. pravi:
19. februar 2010 ob 18:04
Glede sreče/nesreče je vse v perspektivi.
Ja, je smola, če ti razbijejo avto, če zamudiš letalo, če se pokvari black berry, če ne moreš na že vplačane počitnice ali pa, če ti ukradejo denarnico.
Toda, sreča je, da imaš avto, da imaš denar (in čas) za potovanje z letalom, black berrya in smučanje. Sreča je, tudi, če imaš v denarnici dovolj plastičnega ali pravega denarja za okusen in zdrav topel obrok.
Nina T pravi:
19. februar 2010 ob 18:53
Se popolnoma strinjam
Zato nisem pozabila dodati, da imam tudi veliko sreče 
Simon Stark pravi:
22. februar 2010 ob 09:50
V zivljenju je veliko vzponov in padcev.
Mercator pravi:
22. februar 2010 ob 11:43
Spoštovani,
v vašem blogu smo prebrali kritičen zapis o vaši neljubi izkušnji v Mercatorjevi prodajalni. Morda z zapisom niste želeli našega odziva, vseeno pa dovolite pojasnilo.
Vsakršno neprijetno izkušnjo kupcev v naših prodajalnah obžalujemo in zagotavljamo, da delamo kar je v naši moči, da bi take dogodke preprečili, če se pa že zgodijo, jih rešujemo v korist in zadovojstvo kupcev.
Za preprečevanje kraj osebnih predmetov drugih oseb v prodajalnah lahko največ naredijo kupci sami, s tem, da pazijo na svoje osebne predmete, posebej denarnice, kot na vsakem kraju, kjer se zbere več ljudi. Mi pa tako z osebnim kot tehničnim varovanjem skušamo narediti vse, da policija uspešno opravi postopke za ugotavljanje dejanj in storilcev.
V Mercatorjevih prodajalnah je znesek za kupljeno blago mogoče poravnati na več načinov: z gotovino, s kreditnimi karticami in s kartico mercator Pika. Tudi v takšnih situacijah, kot ste jo opisali, skušamo biti fleksibilni, vendar mora vseeno vsak kupec blago plačati, preden ga odnese iz trgovine. Dvomimo, da bi v kateri koli drugi trgovini lahko naredili drugače.
Prodajalke so blago, ki ste ga želeli kupiti, zadržale določen čas, vendar ker se niste vrnili “v kratkem”, torej v uri ali uri in pol, so prodajalke po več kot treh urah, torej približno ob pol treh blago zložile znova na police, saj je bilo v vozičku precej svežih izdelkov, bližal pa se je tudi čas zaprtja prodajalne.
Ne gre torej za to, da bi se prodajlkam “fučkalo”, vendar ima trgovina pač določene postopke, pravila, odgovornosti itd., po katerih osebje deluje usklajeno, racionalno in učinkovito. Pri tolikšnem številu kupcev, kot jih je dnevno v Mercatorjevih prodajalnah, ne moremo vedno biti toliko fleksibilni, kot to včasih pričakujejo posamezni kupci.
Iskreno obžalujemo, da ste imeli v Mercatorjevi prodajalni slabo izkušnjo zaradi kraje denarnice, žal nam je tudi za splet okoliščin, ki ste ga na koncu oblikovali v vtis, da je prodajalkam vseeno. Vodja prodajalne je zagotovila, da so poskušali narediti, kar je bilo v danih okoliščinah možno, smiselno in korektno tako do vas, ki ste se znašli v neljubi situaciji, kot tudi do poteka dela in svojih obveznosti.
Upamo, da bodo uradni postopki preiskave čim prej zaključeni v vaše zadovoljstvo, pa tudi, da boste še kdaj kupovali v Mercatorju.
Prijazen pozdrav!
Nina Tomažin pravi:
22. februar 2010 ob 22:38
Lepo ste me presenetil s hitro reakcijo, četudi je nisem pričakovala, za to se vam zahvaljujem
Kot vsakič ste se spet izkazali s svojo službo in agencijo za odnose z javnostmi, do obojih imam veliko spoštovanje. 
Najbrž niste spregledali, da pri blog zapisu nisem delala nikakršnih zaključkov ali moralizirala, da bo vse šlo k vragu, če bodo slovenske firme, posebej največje, tako nadaljevale. Niti se nisem zgražala nad vašim osebjem, da so nesposobni primerno ukrepati v danih situacijah ali da so leni, nikakor, oni prav gotovo niso soodgovorni za mojo nedeljsko nesrečo. Opisala sem le svojo izkušnjo.
Ker pa ste ravno načeli to temo – vaše prodajno osebje ni krivo za mojo jezo, pač pa sistemska napaka Mercatorja. Nimate izdelanih postopkov za tovrstne primere (če malo bolj razmislite kar ste napisali – tisti, ki so mu v vaši trgovini odvzeli denarnico, ne more poravnati blaga ne z gotovino, ne s karticami, ne s Pika kartico, ker jih nima več!), česar nikakor ne gre zameriti vašemu prodajnemu osebju oz. zaposlenim na Informacijah. Z nekaj kreativnosti in fleksibilnosti bi lahko oblikovali ustaljene postopke za izredne primere, varovalk je dovolj.
Tudi izgovor, da je najbrž povsod drugje podobno, je slab, zame osebno pa v vsaki situaciji nesprejemljiv. Če menite, da so ostali slabši, si postavljate slabe standarde zase.
Prav tako gre za sistemsko napako Mercatorja, da z Informacij niso javili na blagajno, naj zadržijo robo, dokler se ne vrnem s sposojeno gotovino, ali pa naj jo vsaj začasno prestavijo v hladilnico. K sreči nekatere moje prijateljice tudi ob nedeljah skušajo nadoknaditi delo, ki jim je spolzelo čez roke preko tedna, sicer bi uživale v prelepem nedeljskem popoldnevu, jaz pa bi bila prepuščena pasjim briketom ali staremu prepečencu. Kave, že veste, da nisem dobila.
Upam, da tega komentarja ne boste sprejeli kot nerganja – naučila sem se pomembne lekcije. To nedeljo sem bila namreč spet v Mercatorju , kajti ponovno sem potrebovala živilo, ki je vaša konkurenca nima in pridno ter nekoliko prestrašeno sem tokrat stiskala (novo) denarnico k sebi, da je oz. mene ne bi doletela podobna usoda. Nekoliko manj prijetna nakupovalska izkušnja, a bilo je varnejše in človek mora jesti, jaz pa sem odtlej v Mercatorju bolj previdna.
Naj ponovno pohvalim vašo odzivnost in dovzetnost za spremljanje spletnih komentarjev ter debat, vas prav lepo pozdravim in želim uspešno v prihodnje.
Nina Tomažin