Nekoč sem v neki knjigi prebrala, da se je pisateljica, ki se je znašla v popolnoma novem in tujem okolju, počutila tako kot da je že od nekdaj tam in se svojega prihoda pravzaprav ni niti spomnila. Svojo izkušnjo je primerjala s spominom iz otroštva, ko je še živela na kmetiji in je skrbela za kokoši. Zapisala je, da če želiš kokošnjaku dodati novo pišče, ga moraš tja dati ponoči, ko pišče in ostale kokoške spijo. Če bi to storil podnevi, bi postale kokoši nanj pozorne in ga ne bi sprejele, če pa to storiš čez noč se vsi zbudijo z mislijo, da je to pišče pravzaprav že od nekdaj tam in tja spada. Daleč od tega, da bi svoje novo okolje primerjala s kokošnjakom, si bom pa dovolila sposoditi prispodobo od pisateljice, kajti ne najdem boljšega načina, da opišem svojo izkušnjo. Tak je bil moj prihod …

Ko sem se v začetku septembra, kot deveta sodelavka, pridružila ekipi Propiarovk, so me opozorile kaj me čaka: »Vrgli te bomo v vodo, ti pa plavaj! Morala boš plavati, ampak ne skrbi, mi bomo tvoji rokavčki.«  In ja, res je. Skočila sem v vodo. Naravnost na glavo. Ampak Propiarovke niso le rokavčki, so ”šlauf” in marsikdaj druga, tudi rešilni jopič. Po prvih tednih dela lahko rečem, da sem še vedno na površju in veselo plavam novim izzivom nasproti.