Danes je novinarje, blogerje in ostale ciljne javnosti potrebno nagovarjati tudi preko interaktivnih kanalov, kot so npr. Twitter in FaceBook, prednost pa predstavlja tudi uporaba RSS (Really Simple Syndication) tehnologije ali preusmeritev na YouTube video z želenim sporočilom ali najavo. Ključnega pomena je prilagajanje in doseganje naših ključnih deležnikov preko komunikacijskih kanalov in formatov, ki jih oni sami želijo, ki so jim najbližji ter najlažje obvladljivi. Ob tem pa je zagotovo ključno vprašanje, preko katerih sodobnih družabnih medijev oziroma na kakšen način lahko dosežemo naše ključne deležnike ter na kakšen način naj z njimi vzpostavimo dialog?

Zgodovina sporočila za javnost sega v leto 1901, ko je Ivy Lee, nekdanji Rockafellerjev svetovalec za odnose z javnostmi, danes znan kot ustanovitelj te stroke, oblikoval temelje, na katerih še danes sloni tradicionalno sporočilo za javnost. Skozi zgodovino sporočilo za javnost v Ameriki ni spreminjalo svoje prvotne oblike vse do devetdesetih let 20.stoletja, ko so se pojavila nova spletna orodja (npr.: BusinessWire, PRNewswire), ki so spremenila način distribuiranja sporočil ključnim ciljnim javnostim. Kljub temu da ostajata osnovni koncept in bistvo sporočila za javnost nespremenjena, so omenjena orodja bistveno zmanjšala obseg pošiljanja sporočil preko elektronske pošte in faksov, hkrati pa začrtala temelje novih pristopov in trendov v PR sferi, katere prepoznava tudi avtorica Deirdre Breakenridge v svoji knjigi PR 2.0 (priporočamo, saj je precej prijetno počitniško branje).

Letošnje poletje je drugačno! Zdi se, kot da sem prestopila pravi prag ter se znašla med izzivi in znanji, ki sem jih potrebovala. A ne zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zaželela sem si pozitivnih sprememb, takšnih, s katerimi bi se razvijala v popolnoma novo smer in dosegla višje cilje.

Poletje je čas brezskrbnega dopusta, na katerem nikoli ne manjka dobrih ljubezenskih zgodb. Letos sta namesto večnega romana Agathe Christie z menoj odpotovali dve strokovni knjigi s področja odnosov z javnostmi. V viseči mreži sem tako krepila svojo komunikacijo ter si beležila »ukane«, s katerimi izkušeni piarovci težave spreminjajo v izzive.

Včerajšnja osebna izkušnja me je pripeljala do razmišljanja o odnosih zaposlenih v prodajalni do svojih strank. Ko govorim o zaposlenih v prodajalni imam v mislih tako prodajalke kot čistilke in nenazadnje tudi varnostnike. Le-ti danes opazujejo vsak naš korak, njihova »možata« vloga pa jih velikokrat zanese.

Zaposleni imajo največ stikov s stalnimi kupci in potencialnimi, ki v njihovo prodajalno zaidejo le po naključju. Ohranjanje zvestega potrošnika ali pridobivanje novega zahteva veliko časa, dela in denarja pri načrtovanju strategije nastopa na tržišču. Največkrat pa se zaplete pri najosnovnejši stvari, ki se zdi samoumevna: »Pa saj naši zaposleni pa bodo ja prijazni.« Dejansko se pojavi težava v internem komuniciranju in prenašanju osnovnih vrednot, vizije in poslanstva podjetja zaposlenim ter njihovih osnovnih delovnih nalog. Podjetja bi morala svoje zaposlene spodbujati h grajenju dolgoročnega odnosa z odjemalcem ter jih usposobiti, nadzorovati, motivirati in ocenjevati.