Po našem (ne)uspešnem poročanju iz SOF-a in ažurnem komentiranju predavanj, ki se jih redno udeležujemo, je nastopil čas, da vzamemo nekoliko resneje v roke tudi naš blog. Ja, kot se za prave Propiarovke spodobi priznamo našo napako: »Zaradi kopičenja dela z našimi naročniki (čeprav to ni izgovor), smo zanemarile blog in pozabile na poročanje o naši družabno-strokovni ekskurziji v Portorož, kjer smo se pridno izobraževale o novih oglaševalskih trendih, dodatno krepile stike z našimi naročniki in se ne nazadnje tudi prijetno zabavale.«

Prvi spomladanski sončni žarki na letošnjem SOF-u

Kako izgleda Propiarovski teden ni moč opisati v kratkem zapisu na blogu. Dnevi letijo mimo nas in čeprav vlada v pisarni res pozitivna klima, se tu pa tam zgodi, da težko preusmerimo našo pozornost stran od naročnikov in se osredotočimo na bolj osebne pogovore in druženje. Propiarovke smo se zato odločile, da bodo postali petkovi popoldnevi samo naši, namenjeni sproščanju in druženju.

Sedaj mineva že drugi mesec odkar se v našem koledarčku vsak petek pojavlja okence »tresn esn«. Ta nas opominja, da je že skrajni čas, da zapustimo našo pisarno in pozdravimo naročnike, s katerimi se bomo naprej ukvarjale (če je le mogoče) v ponedeljek zjutraj. Navadno nam uspe odriniti proti Stožicam z zgolj 15 minutno zamudo, čeprav je dejstvo, da v zadnjem času postajamo glede točnosti vse bolj disciplinirane.

Vožnja na sestanke izven Ljubljane ima tudi svoje prednosti. Kratek oddih od pisarne in spoznavanje sodelavke. Tako se je zgodilo meni pred tremi meseci, ko sem na najini skupni poti v Celje ugotovila, da sva diplomirali na isti dan s triurno razliko.

Od najinega zagovora diplome je minilo že kar nekaj mesecev, vmes sva pridno delali in nato je napočil dan, ko naju je fakulteta povabila na svečano podelitev diplomske listine. Načrt je bil narejen in čakali smo le dan D. Vse bi šlo najverjetneje po maslu, če se prav ta teden ne bi v trojanskem predoru pripetila nesreča. Starši, ki so se na pot odpravili iz Maribora so potrebovali kar tri ure do cilja. Pred mojim blokom jim je uspelo parkirati 20 minut pred podelitvijo. Zato je bila majhna živčna vojna, ki sem jo doživljala, povsem upravičena.

Zadnje čase me spremlja smola. Spremlja me tudi sreča, pravzaprav je obojega več kot ponavadi, ampak sreča je dobrodošla. Tale smola pa me spravlja v slabo voljo: dvakrat v treh tednih so mi razbili avto (enkrat na parkirišču, enkrat na obvoznici), zamudila sem letalo (ok, tokrat sem bila kriva sama; check in sem že naredila, zadržal me je božični nakup v duty free coni), zamenjala sem že petega black berryja v dveh letih (ker niso delali ali pa so bili tako obrabljeni, ne zaradi nečimrnosti), dan pred odhodom so mi v vodo padle že vplačane smučarske počitnice… v nedeljo pa so mi ukradli denarnico.