Prejšnji teden je Slovensko društvo za odnose z javnostmi, na 26. srečanju poslovnih komunikatorjev omrežne skupine 01, organiziralo srečanje z naslovom Primeri (ne)uspešnega medgeneracijskega komuniciranja v odnosih z javnostmi in retorika. Govornika sta bila Nina Tomažin iz agencije Propiar in Zdravko Zupančič iz Šole retorike, ki sta na duhovitih primerih z udeleženci razpravljala o različnih generacijah ter kam gredo smernice in kako komunicirati strateško ter hkrati odgovorno med različnimi generacijami.

Nina Tomažin je govorila o različnih generacijah in tem, kako smo se včasih v organizacijah v večji meri ukvarjali s procesi, medtem ko je danes ključnega pomena prilagajanje okolju. Danes zmagujejo učeče se organizacije, v katerih se tkejo formalne in neformalne vezi. Mejnik v medgeneracijskem komuniciranju predstavlja prihod generacije Y sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se pojavili novi komunikacijski vzorci in nove komunikacijske navade. Najstarejša generacija so veterani, ki so bili rojeni v obdobju po 1. svet. in do konca 2. svet. vojne, nato sledi generacija bumersov, ki so bili rojeni po 2. svet. vojni, pripadniki generacije X so bili rojeni od srede 70-ih do srede 90-ih let, pripadniki generacije Y po letu 1985, rojene po letu 2000 pa uvrščamo v generacijo Z. Seveda gre za zabrisane mejnike in kot vedno obstajajo izjeme. Zanimive so karakteristike generacij, po katerih se pripadniki precej ločijo med seboj in njihove značilnosti komuniciranja se zelo razlikujejo med seboj. Vse to seveda pride še posebej do izraza, ko se na različnih straneh skupaj sreča več generacij.

Zdravko Zupančič je na simpatičen način predstavil, kaj govorca naredi pristnega in zanikal marsikatero znano dejstvo, kako javno nastopati, kakšna mora biti drža samozavestnega govorca in kam z rokami. Tudi glede treme je poudaril, da kanček vznemirjenja pomeni spoštovanje do sogovorca, obenem pa je pristnost glavno orožje, s katerim zadušimo strah. Obenem ni nasilnega humorja. Humor namreč deluje, kadar ga izgovarja sproščeni govorec in kadar ga sprejme sproščeni poslušalec. Sicer pa je bil njegov nastop kot vedno poln domiselnih idej in je popolnoma navdušil udeležence. V spomin in koristno branje so vsi prisotni prejeli tudi knjižici Učinkovito sporazumevanje in Nastop na televiziji iz zbirke Šole retorike.

Osnovni zaključek in nasvet, ki sta ga govorca podala udeležencem srečanja, je da je vodilo pri komuniciranju avtentičnost in nikakor ne popolnost.