V soboto, 4. septembra 2010, sem se udeležila svojega prvega triatlona – Garminovega triatlona na Bledu. Kot se mi je v življenju že nekajkrat zgodilo, sem se tudi tukaj pregovorno spet najedla zarečenega kruha. Ne udeležujem se namreč najraje množičnih prireditev, kjer se tare na tisoče ljudi, že na koncerte grem mukoma, Planica in Pohorje me vidita le kadar ni tekem, na maratone ali triatlone pa nikoli niti pomislila nisem. Do pred kratkim.

Zadnjih nekaj let se namreč ponovno aktivno ukvarjam s športom. Petkrat tedensko sem na fitnesu, občasno pa grem tudi na kolo, tečem in ponovno sem začela igrati odbojko. Le da je bilo letošnje poletje bolj klavrno in sem bila tako več v telovadnici kot zunaj nje. Za triatlon nisem opravila niti enega treninga, na kolesu sem bila le dvakrat, plavanje pa zame (od nekdaj) predstavlja skok v vodo in plezanje iz nje, nekako v maksimalnem časovnem razponu dveh minut. :s Vseeno sem ocenila, da bi s kondicijo, pridobljeno predvsem v telovadnici, bila kos temu izzivu. Primarni motiv pa je bila podpora sestri, ki je kot predstavnica Garminovega tima imela namen tekmovati v vsakem primeru. In sva šli.

Še nekaj sekund pred startom me je prešinilo »pa kaj mi je bilo tega treba!?« a sem kljub temu zaplavala v mrzlo vodo, popila pol blejskega jezera, dokolesarila in pritekla na cilj kot zmagovala. No, druga. Z Anjo sva si v kategoriji »medijski posamezniki« priborili prvo in drugo mesto. Nič zato, če tretjega sploh ni bilo.

Tags: prosti čas