Vožnja na sestanke izven Ljubljane ima tudi svoje prednosti. Kratek oddih od pisarne in spoznavanje sodelavke. Tako se je zgodilo meni pred tremi meseci, ko sem na najini skupni poti v Celje ugotovila, da sva diplomirali na isti dan s triurno razliko.

Od najinega zagovora diplome je minilo že kar nekaj mesecev, vmes sva pridno delali in nato je napočil dan, ko naju je fakulteta povabila na svečano podelitev diplomske listine. Načrt je bil narejen in čakali smo le dan D. Vse bi šlo najverjetneje po maslu, če se prav ta teden ne bi v trojanskem predoru pripetila nesreča. Starši, ki so se na pot odpravili iz Maribora so potrebovali kar tri ure do cilja. Pred mojim blokom jim je uspelo parkirati 20 minut pred podelitvijo. Zato je bila majhna živčna vojna, ki sem jo doživljala, povsem upravičena.

Na podelitev smo se odpravili s svetlobno hitrostjo in že sem sedela v dvorani Univerze v Ljubljani.  Vse je potekalo tako hitro, da nisem niti dojela, kaj se dogaja. Po kratkem uvodnem delu so me poklicali, čestitali in dali oranžno vrtnico, družboslovno popotnico ter diplomsko listino. Vmes mi je celo ob vseh evforiji uspelo ujeti še govor profesorja, ki je mnenja, da se zgodovina ni končala s padcem berlinskega zidu, tako kot je zapisal filozof Francis Fukuyama. Trdi, da nas čaka kar težka naloga in veliko izzivov na naši poti. Mnenja je, da moramo prevzeti pobudo in ustvarjati zgodovino 21. stoletja.

Sledila je skromna pogostitev, kjer mi je uspelo najti sodelavko in narediti dokazno gradivo, da sva res bili tam. Po uradnem delu, ki je minil zelo hitro, je sledilo druženje od dobrem vinu in hrani z najbližjimi.

P.S. Ob odhodu iz Univerze smo prejeli še diplomo s krili, skupaj z dvema pločevinkama znane energijske pijače. Le-ta nam bo v veliko pomoč pri letenju skozi poslovno pot.